ponedjeljak, 12.03.2007.
ZVERINA
občutim jo tukaj v nekem delu telesa tiho in potuhnjeno me izžira preživlja raste iz mojega bistva naj bi se je bal saj je vendar moja del tistega mene v črnino odetega žalost melankonije brezupnega hrepenenja na koncu se sama utrudi na vrhuncu moči izdihne poražena zmagovalka potegnem jo s seboj njo zverino stojim tukaj na peronu življenja niti sedim več ne prestopanje in čofotanje po mlakah me ne mika več čakam čakam na vlak vedoč kako sem ga spregledal odsopihal je ne da bi sploh opazil drvi nekje po nebeškem obodu pod mavričnim predorom jadra na oblakih sledi zvezdam tam prav do tiste zvezde zares si domišljam večnost v nebesih že vnaprej zacahnan plac bojim se nasprotja devetih krogov večnega ognja in ledu dokončno vtisnjene obsodbe zlo satan ničvrednež koliko bi še lahko našteval nebo postelja mojih sanj oblaki pivniki mojih solz zarje in zatoni ognjene pomaranče priče mojega upanja vere in nevere moje molitve nebo dolgo je kar sem se zadnjič uzrl vanj ne pogovarjava se utrujena eden od drugega skrivam pogled v zemljo vrtam špranje v katere se zarivam kot črv mučim telo in dušo srcu zavijam vrat celo sanjati ne upam zbiram fragmente že zdavnaj rascefrane obrabljene odvržene hlastam po preostanku čistega zraka zmaličim še ostanek človečnosti v sebi mučim dobre ljudi padam polomljeni nohti ne najdejo opore šum morja izgublja moč reka mirne in spokojne starosti ki naj bi se tam nekje daleč prečiščena in bistra izlila v objem morja in neba v objem večne svetlobe ta ista umazana reka nezadržno vleče v temne globine oceana v cesarstvo kraljevne lilith glazba oddaljeni šepet za neka druga ušesa barve se razlivajo v nedoločenih odtenkih ne razumem jih več želim si grmenja jezno rjoveče nebo mogočnega naliva izpirajočega rjavino ostudni smrad gnojnih zakladnic občutim jo tukaj v tem nekem delu telesa potuhnjeno in tiho me izžira hranim pestujem negujem jo nudim najslajše dele samega sebe nažri se zver pošastna zverina ničesar ni kar bi lahko nudil ničesar kar obljubil preluknjano srce duša vklenjena v ponavljajočo se preteklost rane hlinijo brazgotine odnekdaj gube skrivajo svoje globine le v mirni tišini noči razbohotijo svojo svežo nikoli zaceljeno ranjenost razpoke krvavijo vedno svežo toplo kri lepljivo med prsti zakrnele pesti nemočne zajeziti iztekajoči se pesek ničesar ni kar bi lahko nudil ničesar kar obljubil moč je le refleksija mladosti smeh le odmev tvojega metulj brstoča rapsodija barv komaj razvnetega življenja hrepenenje ovito v modrino oči kapljice biserov iztekajočih se v jezero nedolžne lahkote bivanja hrepenenje izginja v megličastih dvoranah mojih misli življenje izgublja razkošno radost obstoja candle..... ljubezen tujka brez prevoda ne razumem jo vrjetno nikoli nisem |
